|
Prispeval Vladimir Gajšek
|
|
Torek, 24 Januar 2012 22:56 |
|
|
|
Prispeval Vladimir Gajšek
|
|
Ponedeljek, 23 Januar 2012 21:01 |
|
Vprašanje, ali je bilo bolje v jugodiktaturi ali je v samostojni lastni slovenski državi znotraj Evropske unije, bi lahko postavil kdo, ki ne ve ali se pretvarja, da ne ve, kaj bo hlastnil pes, če mu ponudiš v eni roki kos lesa, v drugi pa kos mesa. Takih ideoloških slovensko-jugoslovanskih sprenevedanj je celo med evroskeptiki še preveč. V resnici gre za prihodnost, ki stoji tik pred priškrnjenimi vrati časov... Ob koncu totalitarnih svetovnih ideologij in na koncu hladne vojne se začenjajo morda kdaj tudi zavrele razmere, ki jih hladi edinole še visoka tehnologija. |
|
Prispeval Vladimir Gajšek
|
|
Četrtek, 19 Januar 2012 13:25 |
|
Epigram - kam - drugam? |
|
Zadnjič posodobil Petek, 20 Januar 2012 17:08 |
|
Prispeval Vladimir Gajšek
|
|
Sobota, 14 Januar 2012 11:57 |
|
|
|
Prispeval Vid Gajšek
|
|
Sobota, 07 Januar 2012 23:06 |
|
epigrami |
|
Prispeval Vid Gajšek
|
|
Četrtek, 05 Januar 2012 22:44 |
Neverjetno se zdi, da so postali zapori v Sloveniji kakor prizorišče irealne svobode, ki je omejena z zidovi, rešetkami, zaklenjenimi vrati, z oboroženimi pazniki in napravami, ki ves čas nadzorujejo notranje občestvo znotraj zidov. V tako ozračje sta šla šahirat s svojo ekipo v šahovski tekmi z zaporniki zapora Dob tudi europoslanec Lojze Peterle in njegov sin Ožbej, poleg dodatne ekipe. Zapornikom na fotkah so prekrili obraze s črnimi ovali, da je videti, kakor da nimamo opraviti z ljudmi, z dostojnimi osebami, temveč z brezglavimi bitji, tudi ob šahovskih mizicah ali šahovskih ploščah... spomnili bi se lahko zaporniškega duhovnika Roberta Friškovca, ki nedvomno moli za grešne duše, za te obsojene osebe, ki prestajajo na Dobu v zaporu kazen. Kako naj človek od zunaj in na svobodi oceni zaporniško življenje, ki ga ni skusil, saj zapornika vedno slečejo do golega in preoblečejo, mu postavijo gibalne in urniške ter dneven omejitve, da se čas po svoje ustavi in da postane življenje zazrto v praznino, tesnobnost in ujetost. V takih prostorih Države poteka življenje tudi v značilnem zaporniškem slogu -človek si lahko dandanes po spletu ogleda celo gibanje v ameriških zaporih in potek tamkajšnje represije, ne pa tudi zaporniškega življenja v Sloveniji, slednje pa menda pod pretvezo, da gre za skritost osebe, za identiteto sicer identificiranega obsojenca, ki prestaja zaporniško kazen. Grenko bi bilo, ko bi se začeli spuščati izza zaporniških zidov tako, da bi Država postala represivno pazniška in policijska, kakor je značilno za totalitarizme, koder ljudje služijo Državi, ne pa Država ljudem. Zdi se, da v tesnobni stiski zaporniških debelih zidov vidimo jezike, ki morajo hvaležno lizati te zidove, da se z njimi ljubijo in da postanejo del Sistema. Res da je treba umakniti v areste zlikovce, nasilneže, storilce takih ali drugačnih kaznivih dejanj, ko so bili prijeti po zakonu in samo po zakonu, res pa je tudi, da se v slovenski Državi lahko oborožena uniformirana policijska represija izživi nad žrtvijo tako, da ne upošteva viktimologije, penologije in ne pravnega uma kot razumne pravne odločitve, kdaj je treba in kako koga zapreti. Večkrat smo opozarjali, da bi se morali ljudje zbogati med sabo, nikar pa, da Država posega ne le v zasebnost, družino, osebno usodo posameznika, ampak v sistemsko urejanje medsebojnih zvez med organi pregona in izvrševalci kazni, torej med sodnijo in pravosodjem, med policisti in pazniki, ki bržkone krijejo drug drugega prav v tem Sistemu. Če ni zagotovljene osnovne medčloveške varnosti, postanejo organi pregona le orodje volje do moči, pa naj so tudi odlikovani z zlatim redom državniškega vrhnjega stožca. Položaj policijskega poklica se je v 21. stoletju nedvomno izvil iz stražmojstrske ali hopcefizljevske pozicije, ki je bila še v 19. in 20. stoletju le odsev socialno bednih razmer, vendar tudi meščanskega prava in morale - oboje, pravo in morala se kakor spreminjata v orodje juristokracije, ki lahko s pravom in moralo deluje dovolj kot moč oblasti, da zanika človekove pravice in osebno dostojanstvo. Šah v zaporu je del politične strategije in taktika ideoloških postavk na platformi prepričanja, da sme in more igrati šah tudi šahist zapornik, in to celo z evroposlancem Lojzetom Peterletom in njegovim sinom Ožbejem ter s člani ekipe šahovskega kluga Mirna in Šentrupert... - berite |
|
Prispeval Vladimir Gajšek
|
|
Četrtek, 29 December 2011 16:59 |
|
|
|
Zadnjič posodobil Četrtek, 29 December 2011 17:15 |
|
Prispeval Vladimir Gajšek
|
|
Četrtek, 29 December 2011 14:25 |
|
|
|
Zadnjič posodobil Četrtek, 29 December 2011 14:28 |
|
Prispeval Vid Gajšek
|
|
Torek, 20 December 2011 12:39 |
|
Kako naslikaš rožo, hišo, portret, marino, veduto...? Oton Polak (16. maj 1917, Maribor/Marburg an der Drau, K&K Monarchie, Avstrija – 7. december 2011, Maribor, Slovenija) Skicirka brez pogrebnega na/govora staremu živahnemu prijatelju |
|
Prispeval Vid Gajšek
|
|
Petek, 16 December 2011 16:35 |
|
|
|
Zadnjič posodobil Petek, 16 December 2011 16:39 |
|
Prispeval Vladimir Gajšek
|
|
Petek, 16 December 2011 13:51 |
|
Konformizem prilagojencev ali konflikt trčenih? Nisem mogel pač živeti v nenehnih prepirih, ki jih je izvajala oblast z navajalnimi provokacijami ter z nekako zasliševalnimi vprašanji brez odgovorov. Vsak sproženi spor na zunaj so potlej hoteli prikazati s svojimi socialističnimi mistikami in grožnjami ter ustrahovanji kot moj lastni konflikt s samim seboj, kot da gre pravzaprav za intrapsihični boj s samim seboj, medtem ko so me ostudno oholo zavračali in se mrdali v svojih lastnih oblastniških pobudah, da so le kazali svojo moč. In ta moč je bila moč zunanje prisile, ki je sprožala – zlasti pri velikih družinah in pri starših, ki so komaj še oskrbovali otroke – tudi vrsto travm in notranjih navzkrižij. Uspevali so tisti, ki so znali zaigrati še posebno naprednost, ki pa so bili povsem podloženi obrazcem višjih slojev socialističnega samoupravljanja, pri čemer so znali zaigrati celo vlogo žrtve. In takih mišljenjsko dokaj podlih žrtev je bilo kakor nedogled, saj so zagovarjali pravzaprav aktivistični konformizem, s katerim so lenobno, a vsem na očeh češ preoblikovali okolje. Nasprotniki komunistične dogmatičnosti, ki so bili v dobrih službah, so se lahko igrali nonkonformizem konformistično, obenem pa so svoj subjekt vselej na koncu koncev priigrali objektu, pa naj je šlo za spolne užitke, denar, alkohol ali neopazno opazni vzpon. |
|
Zadnjič posodobil Petek, 16 December 2011 13:53 |
|
Prispeval Vladimir Gajšek
|
|
Četrtek, 15 December 2011 13:08 |
 |
|
Prispeval Vladimir Gajšek
|
|
Sreda, 14 December 2011 18:00 |
|
V esejiziranju me je vodila osebna volja, da kdaj kaj tudi pojasnim sebi in drugim, da sicer ne napišem kakšnega duhovnega vodiča in spoznanjskega priročnika, vseprej le prijetno branje. Vsak dan sem namenil nekaj časa eseju. Zato me je navduševala vrsta različnih življenjskih vsebin, ki sem jih zapisoval in jih izbiral po okusu in presoji. Esej je dober za branje vse leto. Človek, ki se preskuša, je esejistično preskušen. Je morda čas poželjivosti in čas hrepenenja, ki se spreminja v nebrzdano slo. Kadar je to hrepenenje umno, intelektualno in nepreračunljivo, slepo in na daljavo, tako rekoč sprevrženo v noro koprnenje, se zdi za kratek čas neustavljivo. Sama poželjivost pa se uresničuje tam, kjer tudi zgolj in le obstaja gola želja, želja polnih oči in praznega srca, spremenjena v željčnost. Zato se želje tako hitro spreminjajo in so pravzaprav nekako koledarske. So želje, porojene iz hrepenenja in želje, izrojene iz zavisti in tisočero malih maščevanj. Želja in hrepenenje preizkušata človekovo bit. Zato se pokaže esejiziranje takšno, da pomiri željo in hrepeni mirno. |
|
Zadnjič posodobil Sreda, 14 December 2011 18:02 |
|
Prispeval Vladimir Gajšek
|
|
Ponedeljek, 12 December 2011 16:54 |
|
povesti in pesmice za otroke in druge |
|
Zadnjič posodobil Ponedeljek, 12 December 2011 17:29 |
|
Prispeval Vladimir Gajšek
|
|
Petek, 09 December 2011 13:38 |
|
Državnozborske volitve 2011 so končno za mano, mnogi so uspeli, meni se zdi, se mi močno zdi, da mi pravzaprav ni uspelo, četudi imam še kaj kuloarskih priložnosti. In tako sem 10. oktobra 2011, ko sem predtem tako ali drugače, glasno, polglasno, šepetaje večkrat dejal, da ne bom nikakor kandidiral na parlamentarnih volitvah, v naši hiši obiskal drug za drugim vsaj 26 meni znanih Slovenk in Slovencev, med njimi sami znanci in seveda znanke brez podlanke… |
|
Prispeval Vladimir Gajšek
|
|
Sreda, 07 December 2011 13:47 |
 |
|
Prispeval Vladimir Gajšek
|
|
Četrtek, 24 November 2011 14:35 |
|
Haiku v zarji,
osvit prvega sonca
- in jaz na vrtu... |
|
Prispeval Vid Gajšek
|
|
Ponedeljek, 21 November 2011 20:29 |
|
|
|
Zadnjič posodobil Ponedeljek, 21 November 2011 20:56 |
|
Prispeval Vladimir Gajšek
|
|
Ponedeljek, 21 November 2011 19:24 |
|
|
|
Prispeval Vladimir Gajšek
|
|
Ponedeljek, 21 November 2011 17:38 |
|
|
|
|
